14 dni razstrupljanja – Holistični center Swasthya

DNEVNIK AJURVEDSKEGA SPOMLADANSKEGA RAZSTRUPLJANJA S HOLISTIČNIM CENTROM SWASTHYA

Piše: Fenix

#swasthyadetox2020

Moje trenutno stanje (ob začetku detox programa):

Teža in višina: 87.5kg, 164cm

obseg nadlahti 35,5cm

obseg pasu 97cm

obseg trebuha (popek) 110cm

obseg zadnjice 122cm

obseg stegna 77cm

obseg meča 46cm

Želela bi biti energična pa me sredi aktivnosti popade utrujenost in vsa ta teža, ki je meni neznana in je ne poznam, je tako težka. Tudi dihanje, kaj je že kondicija?

Ob koncu dneva imam lepe zatečene gležnje.

Spanec? Sredi noči se bom seveda zbudila. Ali zaradi sanj ali pa zaradi zamašenega nosu.

Moja koža nima ravno svojega zdravega tonusa, je precej suha in ob lasišču se mi lušči. Lasje so krhki in lasišče je razdraženo.

Kot vidite, nisem ravno v najboljšem ali optimalnem stanju za mojo naravno konstitucijo pitta s pridihom kaphe. Sicer je moje stanje že občutno boljše od zadnjega obiska pri vaidyi Vishnuju (vsaj približno sem dobila voljo za jutranje vstajanje in počasi zreducirala prehrano), seveda pa se mi bo ob nadaljnjih dnevih največji izziv – in hkrati najbolj pomemben za moje nadaljnje življenje – odreči se vsej sladki hrani, grškemu jogurtu, čipsu in ogljikovim hidratom. Pa to bo še nekako šlo, ko pa pride do pizze, moje večne pregrehe od katere bi lahko živela (in veliko svojih študentskih let in kasneje delovnih tudi sem), pa pride do druge zgodbe. Najbrž bi brez te razvade in obsesije bila tudi brez zgoraj naštetih težav ali pa vsaj delno manj bi jih bilo…no ja, je kar je.

Moj cilj razstrupljanja? Obrniti svoje telo na glavo, ga zbuditi in zgubiti željo po vseh mojih pregrehah in dokončno urediti svoj življenjski ritem v MOJ ritem nazaj, v takšno samo sebe kot se poznam. Jasno, pričakujem kot stransko posledico izgubo obsega in telesne teže.

Program traja 14 dni s tremi dnevi predpriprave in tremi dnevi postopnega uvajanja na obstoječe navade (za katere upam, da bodo korenito spremenjene).

Ker v programu posebej opozorijo na žensko menstruacijo, med njo ni priporočljivo oziroma se čiščenja ne sme izvajati, ne morem pričeti programa z skupino in se bo vse skupaj zavleklo. Sem ravno »v pričakovanju«. Ker so moji ciklusi zelo naporni in boleči, bom pričela s pripravami na razstrupljanje in tako podaljšala tiste »tri dni« priprave na toliko časa, dokler se mi ciklus ne konča.

PRIPRAVA NA PRIPRAVE

Sreda. Ostali v skupini začenjajo s tridnevno pripravo na intenzivnih 14 dni razstrupljanja. Jaz pričnem s pripravo na pripravo. Zelo se veselim paketa, ki sta ga Manja in Eva pripravili v namen lažje sestave nakupovalnega seznama. Ostalo poiščem v trgovini in si približno naravnam nakupovalni seznam s priporočenimi recepti, ki smo jih prejeli. Izgledajo odlično, kakšni so v praksi vam sporočim sproti!

Enako se počasi pripravim na dnevno rutino in nakupim vse potrebno, pomečem stran vse nepotrebno in počistim stanovanje. Na vrsti je torej reorganizacija prostora in čiščenje prostora – ironično – moja priprava na čiščenje telesa se naravnava skupaj z okolico in res bi mi bilo neprijetno izvajati nekaj očiščujočega med kupom navlake in umazanije.

Jutri poskusim s pričetkom rutine in izvajanjem jedilnika po načelu priprav, sem pa že v okušanju detox čaja po priporočenem receptu. Ne vem ali je vpliv skupine, morda celotnega priročnika, vse v meni se umirja, fokusira in pripravlja na proces. Zanimiv občutek.

DAN 0 – dvojni paket

Danes me je zjutraj razveselil paket, bogat z ključnimi »sestavinami« programa.

Prav tako pa me je »razveselil« obisk ki ga pričakujem. Super, da ne bom zamudila preveč napredka v skupini.

Dan sem že pričela po rutini, s spremembo kapljic pri jutranjem umivanju sem opravila čiščenje z fiziološko raztopino, namesto masaže z oljem pa sem uporabila suho samomasažo z ščetkanjem. Paketka namreč še ni bilo, pa tudi moje telo je danes zelo občutljivo in ranljivo. Nisem bila pripravljena na hudo akcijo.

Prehrambeno sem se držala zajtrka in kosilo na pol, večerjo pa sem pregrešila s (čim drugim kot) pico. Sledil ji je še čokolino. Danes si dovolim.

Ob ženskih dnevih sem si dovolila počasno pripravo na program razstrupljanja in počasi opuščala slabe razvade, pregledala recepte in si, mislim da vsaj petkrat pripravila seznam za trgovino, privajala pa sem se tudi na dnevno rutino, včasih bolj, včasih manj uspešno. Pogled na prejet paket me je opogumil in začela sem se lažje naravnavati na »zaresno stvar«. V naslednjih dneh bom opazovala dogajanje v telesu in se pripravljala na začetek programa.

»D« DAN 1 – začetek

Zjutraj je bilo težje vstati, kot sem mislila. Na moje presenečenje, saj sem se začetka veselila in nanj dobro pripravila. Za mene bo to očitno kar precejšen izziv, saj vse do zdaj nisem bila jutranja oseba. Kdo ve, morda pa to sem, pa sploh ne vem? Se pustim presenetiti.

Posadila sem svojo rastlino, tako kot je naročil Vd. Vishnu. Me prav zanima, kaj bo nastalo iz nje (če sploh kaj, saj po navadi mi tam, kjer najbolj želim, da mi uspe, gre najbolj vse narobe – morda pa prebijem tudi to in se naravnam ter okolica z mano?).

Zanimivo mi je, kako se ves čas naravnavam, brez da bi se posebej trudila za to; že sama odločitev, da se očistim mi je očitno prinesla več kot sem pričakovala. Prav tako nimam nobene potrebe po veliko govorjenja, prav nasprotno, zelo mi prija mir. Zelo mi je prijal tudi zajtrk, topli kompot.

Vmes naredim še nekaj vaj za oči in opazim, da je res lep dan, grem na sprehod (vendar ne predaleč, svoji prebavi trenutno ne zaupam). S hčerko sva aktivno delo za šolo zamenjali za »boš zmogla sama?« – in res je. Povprašala me je par vprašanj, ostalo pa naredila boljše kot ob moji aktivni prisotnosti. Danes sem za kosilo naredila recept s kvinojo. Sama sem jo z veseljem zmazala, se pa tudi hči ni pritoževala. Orientalske začimbe in okus prijajo obema.

Opravim še online predavanje.

Ne vem točno, kaj se dogaja, vendar moja glava začenja biti v oblakih. Vata akcija. Čas za meditacijo.

DAN 2

Nisem vedela, da obstaja tako globok spanec. Zaspala sem sama od sebe okrog 10.15 zvečer (moj običajen odhod v posteljo je približno okrog polnoči ali +/- pol ure). Skozi celo noč do prebujanja se nisem premaknila, kar je zelooo velika razlika od mojega običajnega spanca. Zbudila sem se v popolnoma enakem položaju! Jutranji ritual postaja prijeten in danes ga opravim s še večjim veseljem. Všeč mi je tudi jutranja vadba joge, malo drugačno ogrevanje in priprava – meni osebno veliko bližje od ostalih joga vaj.

Pospravim posodo in stanovanje… Sicer ni moj najbolj optimalen dan, okolica dogaja, jaz pa bi rada mir. Nervozna, zoprna sem sama sebi, sosedi s težavami, ki bi jih želeli preložiti pa še bolj. Ne dovolim, da me spravijo iz svoje naloge do same sebe – najdi se. Opravim še nakup za naslednje dni. Vesela, da je ta dan mimo, se odpravim v posteljo v času risank.

DAN 3

Počasi se začenja poznati rutina, sama sem se zbudila brez budilke 15 do 6ih.

Ne morem se načuditi receptom, presenečajo okusi, preseneča počutje. Nobenih napadov lakote, vmes malo stisnem zobe, ko vidim hči s sendvičem, to pa je vse. Pri mojih ne ravno veščih sposobnostih kuhanja pa mi na moje presenečenje jedi ne spodletijo.

Začenja pa se poznati tudi notranje dogajanje. Zelo sem umirjena, v zavedanju sama sebe vedno bolj, nivo energije in počutja pa ne niha več tako izrazito.

Je pa zanimivo opažanje okolice in ljudi okrog mene, kako mi nekateri, ki so mi vedno bili blizu postajajo čudna slika: »kaj pa je to za en odnos.« Kažejo se vse nezdrave, čudne vezi, ki jih ne potrebujem. Nadvlada, krivda, agresija, nekdo, ki me ves čas opozarja, da je vse, kar naredim narobe in tako moj dan mine v krivdi, ker nisem takšna, kot bi bilo od mene zaželeno… Ne, tega ne rabim. Že sama prisotnost teh oseb me moti. Zelo sem občutljiva, izbirčna v odnosih, vedno bolj.

Po drugi strani se odpirajo odnosi drugje, bolj na moji ravni občutljivosti in senzibilnosti. To me pomirja. Danes imamo za nalogo napisati svoj življenjepis. Ne vem, če sem ga pripravljena napisat. V meni se budi nek čuden upor.

DAN 4

Vsako jutro se nasmejem, ko delam ritual jutranje joge z Maticem Štormanom. Njegov umirjen glas je namreč tako podoben mojemu, da mi je prav smešno poslušati »samo sebe« na nek čuden način. Vsekakor pa je pripravljen posnetek joga rituala obvezen pripomoček v teh mojih dneh, saj se sama po sebi ne bi spravila redno izvajati vaj, še manj pa celega sklopa. Enako velja za napotke Vd. Vishnuja, ki so zelo pomembna usmeritev. Nekako me pomirja vse skupaj, daje občutek varnosti.

Včeraj sem se ves čas pripravljala, da napišem svoj življenjepis. Nisem ga zmogla napisat. Danes ga lažje, pa vseeno z grenkobo in nelagodjem.

Kaj pa fizično dogaja? Sveža zelenjava je na seznamu tudi danes, po mojem presenečenju imam počasnejšo prebavo kot sem mislila (to mi je povedala juha iz rdeče pese na predvčerajšnjem jedilniku). Hladen tuš in dodatni zagon, ki pokaže nujnost mojega razstrupljanja. Enako težava življenjepisa. Notranjost poka in rane začenjajo postajat vrzeli.

Sicer pa bi lahko rekla, da je danes prebojni dan. Telo je »dojelo«, da to ne bo moja še ena muha z nekaj dnevi zelenjave in potem obilno pico, začelo se je čiščenje. Lahko rečem, da z veliko začetnico. Fizično in čustveno. Prihajam v globine, ki jih iščem. Ne vem še, kaj so, sem pa pripravljena izvedeti.

Skozi dan, po korakih, sem pisala svoj življenjepis. V notranjosti je bil veliko bolj intenzivno in dolgo časa je zorelo, da je prišel jasen stavek na papir. Hkrati pa sem opravila tudi opuščanje, odpuščanje. Nekako oboje skupaj. Zelo intenzivna stvar. Se zavem, kakšen majhen košček v veliki celoti je moja prisotnost na tem svetu.

DAN 5

Sadni dan. Dan tišine. Precej primerno, glede na to, da sem včeraj popoldne ostala brez glasu. Morda pisno izražanje in preteklost, morda pa precej glasno pogovarjanje na sprehodu s hčerjo ob bučanju valov in glasnem vetru. Najbrž kombinacija obojega. Opazim, da sem pri izvajanju jutranje vadbe joge že veliko bolj stabilna in se mi počasi uravnovešata leva in desna polovica. Prve dni me je pošteno zanašalo pri stanju na eni nogi. Enako pri moji pranayami: ena nosnica sodeluje, druga se ne odmaši. Se pa pozna, da se počasi prebuja.

Danes sem, primerno prehrambenemu režimu, precej utrujena in nič kaj pri volji za v svet. Meditacija mi je najboljši prijatelj. Veliko solz in čiščenja se odvija tudi čustveno. Na telesu kot spone, primeži, ki me držijo, da ne morem biti to, kar sem. Kot da svet okoli mene postaja jasna slika, sem pa tudi neverjetno pozabljiva. Sredi sobe se ustavim in razmišljam, kaj sem se namenila narediti.

Bistri se marsikaj, kar je veljalo za trdno. To me pomirja in osrečuje.

Se pa s težavo upiram konkretni hrani in lakota preži za mano povsod. Lep pogled na pisan krožnik je čudovit – ko bi se vsaj strinjal tudi moj želodec. Zvečer z zadovoljstvom opazim, da vidim svoje gležnje in ne vodostaj.

DAN 6 – kitchari dan

Komaj sem čakala ta dan kichadija, saj se je po sadju moja lakota povečala konkretno. Zjutraj spijem 30ml gheeja in čakam na uro lakote. Me prav zanima, kaj bo ta ura povedala. Sicer pa je moje razpoloženje precej cmihavo in jokavo, sama sebi sem tečna. Na plan mi butajo res globoke rane, ne ločim več, ali je to otroštvo, ali je to tekom življenja, vsekakor pa se hoče nekaj razkriti, vendar se še skriva. Počasi se naravnavam, da se mi razkrije, kaj to je.

Danes imamo za nalogo slikanje. Sama sem po poklicu oblikovalka in kar nekaj slik imam že narejenih, z obzirom na to, da res ne maram slikanja. Rada sem kreativna, rada ustvarjam, slikanje pa je tako dokončno….upira se mi. Iščem obvode in kako bi naslikala kako drugače….morda pobarvam nabrano kamenje, morda naredim nakit, morda bi se danes lahko samo učila z izgovorom, da me rok izpita preganja…morda. Krč v želodcu in odpor do slikanja je vsekakor odgnal lakoto. Ali pa ghee. Vseeno si pripravim barve in podlago.

Takšno je ponavadi moje ustvarjanje v afektu. Akcija, ideje, dogajanje, rečeno storjeno. Tudi slik imam nekaj kvalitetnih pri lastnikih. Danes…cmok, krč. Se potrudim in boli me vsaka spona v telesu, ko moram slikati.

Nastane to… Za moje pojme naravna katastrofa.

Prva lakota se mi pojavi ob (me je sram povedat) 9.30. Pijem vročo vodo. Seveda se mi spahuje.

Sicer pa je moja raven energije in volje povečana in vse skupaj nekako postaja bolj lahkotno. Zvečer zaradi ogromne količine energije ne morem zaspati.

DAN 7

Kichadi mi prija. Lakota danes ni več tako izrazita, imam pa »govoreče toksine« ki bi želeli pice, morda pohan sir,… Sicer pa mi je všeč naloga. Igram kar nekaj instrumentov, poprijela bom za enega ali dva… Po poškodbi sem opustila igranje glasbil (klavir, flavta, kitara, tudi na orgle sem igrala svoje čase).

Roka mi namreč zaradi hujše poškodbe glave ni tako sledila kot je bila navajena in to mi je zlomilo duha. Pred nesrečo se je vse vrtelo okrog glasbe, gibanja, plesa. Za kar nekaj let mi je to prekinilo moje delovanje in po pravici, se od takrat še nisem pobrala. Danes sem v stiku s tem.

Hvaležna, saj mi to razstrupljanje pomaga prav pri tem – poiskati nazaj sebe. Vse preveč strahov se je zažrlo v moje vene in bolečine so bile prevelike. Še boli, vendar je čas. Čas, da se odstranijo vsi toksini, čustveni in fizični. Po zaslugi šolanja sem zopet morala poprijeti za tipke in začelo se je zbujanje živčnih povezav, spomina in delovanja roke. Po dveh mesecih trdega dela, grenkobe in krute realnosti, kako sem izgubila ta del sebe, zopet odigram z levo in desno roko enako. Morda malo bolj počasi, potrebujem malenkost več vaje, vendar odigram.

Za kompleksne skladbe bi rabila najbrž kar nekaj časa, da se jih zopet privadim (poleg tega pa tudi svoj klavir, ki ga v trenutnem stanovanju nimam), pa vendar – igram!

DAN 8 – čudna na-ključ-ja

Že nekajkrat me je Vd. Vishnu presenetil z aktivnostmi. Ali sem jih ravno končala, ali pa sem jih tisti dan tako ali tako imela namen naredit (posnetek mojega igranja za izpit – šolanje na daljavo in to). No, ta dan je presenetil tudi mene. Današnja naloga je bila naloga dobrega dejanja.

Začetek dneva je potekal luštno, s hčerjo sva pospravili, pripravili vse potrebno za obisk babice in dedka. Naenkrat se zasliši klic »na pomoč«. V naši hiši je sosedovega gospoda »zvilo«. Padel je v nezavest in nesrečno padel. Gospod je imel ravno sveže prestano operacijo na vretencih in spodnjem delu hrbta. Že po svoji naravi in moji naravi dela – sem (tudi) izšolana gasilka, kjer je obvezno tudi zelo dobro znanje prve pomoči – sem se v življenju znašla na-ključ-no že velikokrat v situaciji nudenja prve pomoči. Je pa lepo, ko se počutiš koristnega in pomagaš reševalcem. Nekako držimo skupaj takšni ljudje, brez besed. Opraviš nalogo (drobna reševalka je sicer imela ob sebi močnega reševalca a v zajetnosti gospoda smo bili vsi veseli, da nas je več). Upaš, da si naredil dobro in »prav«.

Nato ostane najhujše delo od vsega – miritev panične žene. Ja, dan je minil kar zanimivo. Gospod je dobro in bo okreval brez posledic.

DAN 9

Nedelja, družinski dan. S hčerjo sva odšli na lušten sprehod po solinah. Radi greva tja. Hoje je približno za eno uro. Vmes vidiš veliko ptic, zanimivih rib in pa kar je meni najljubše – zrak je fenomenalen. Sonce je močno sijalo, pihal pa je hladen veter – moja najljubša kombinacija. Prehladno za razgaljenost, pretoplo za topla oblačila – torej kratke hlače in anorak. Opazujem barko in valovanje vode. Kako sta skladni. Barka se pozibava v ritmu vode in sameva, čaka. Pa vendar ni sama, z vodo imata dober odnos.

Zanimivo se vse skupaj umirja, hkrati pa na plano silijo globoki občutki. Prihajam blizu tiste rane, ki jo iščem. Tako globoko je skrita, da sama v sebi čutim, da nič ne čutim, razen otopelosti. Rada bi imela spet zares rada. Rada bi bila spet zares vesela, brez tega krča, ki vse spremeni v cmok, otopelost in ohromelost.

Danes se na tej otopelosti dogajajo premiki. Obrok kitcharija seveda delim z njo. Ni ravno navdušena, ga pa ne zavrne.

DAN 10

Danes sem s težavo vstala in opravila jutranjo rutino. Manjka mi malo spanca, v posteljo hodim prepozno oziroma ne zaspim. Prvi dremež, ki me grabi je okrog 7ih, 8ih zvečer in takrat »zdržim« do 10ih, potem pa se zavleče. Morda pa danes poslušam samo sebe in odidem spat, ko začne spanec trkati na moje oči.

Sicer pa je na vrsti učenje. Pred mano je zaključni izpit, ki nastopi ravno po zaključku diete s privajanjem nazaj. Glede privajanja na stari jedilnik sem kar konkretno odločena, da se to ne bo zgodilo. Vsaj v tej meri ne. Prehrana in recepti mi tako prijajo, da jih bom poskušala obdržati. Ravno tako rutino. Morda ne bo 5.45 moje jutranje vstajanje, bo pa 6.30 tudi ok.

Bistvena razlika od prej.

Ravnokar sem dojela, da pogrešam kavo. Sem smešna sama sebi, moje misli letajo od naloge, opazovanja zvezd, pa do kave, tako čudno enaka zadeva. Pitje kave sem sicer opustila že pred približno letom dni, vendar mi je ravno danes »zadišala« kot zvezdni plašč. Opazovanje zvezd je moja navada od malega, ko se zastrmim in vprašam, kaj skrivajo, kaj je tam zadaj. Neki čudni hologrami, ki lažejo. So pa lepi. Še danes sem istega mnenja.

DAN 11 – zadnji dan kitcharija – DIGITALNI DETOX

JAAAAA, digitalni detox! Obožujem to nalogo. To je vse, kar bom napisala.

DAN 12

Kakšne zbrane misli! Ob digitalnem detoxu sem si vzela dan za plažo in učenje. Veliko globokih stvari se je dogajalo in našla sem besedo za mojo rano ki jo iščem – krivica.

Boli me krivica. To me preganja že od malega, da se me označuje za nekoga, kar nisem, z nalepkami »kakšna sem« in »kakšna bi morala biti«. Vse, samo jaz ne. To mi nikoli ni bilo dovoljeno in bolj ko delujem k sebi in v svojem balansu v tem kar sem, bolj me je bolelo. Zato. Ta rana je želela na plano. In ja, svet je hudo krivičen, na vsakem koraku.

Na primer? S plaže pridem domov, pričaka me soseda: naj ji iz uvidevnosti, pozor, uvidevnosti, odstopim parking, ker ima ona večje stanovanje in je dlje časa živeča v stanovanju kot jaz. Povem ji, da ji z veseljem naredim to uslugo saj nisem občutljiva na to, ne vem pa kaj ima uvidevnost s tem. Poslušala sem še 10 minut kričanja, da ker ima več kvadratov in dlje tu in je starejša, ji bom to umaknila iz uvidevnosti, ker je bolj pomembna in to ni usluga. Haha. Saj sem se umaknila a moj balkon se drži njenega. Me je pa bolelo. Dejstvo, da imava obe s sosedo svoj parking, le ona je želela mojega. Iz uvidevnosti ker ima več, ji pripada tudi ta pozicija. Krivica me stisne in dojamem, da je to tisto, kar me preganja že celo življenje. Naredila bi vse, brezpogojno, z veseljem, pa bi me vsi speštali kot žuželko, ki jim je odveč in še to zelenjavo, ki jo je lahko dovolj za žuželko in človeka, mora človek speštati.

Opazujem svoje rastline in vem da vrtiček, na katerem je veliko mravelj, polžev in še kaj bi se našlo, zadovolji potrebe za nas vse, brez nasilja. Ne prenesem ga. V nobeni obliki.

Dovolj prostora je za vse. Vdihnem mir in pogled na hroščka v moji sivki je čudovit. Z njem delim fantastično aromo sivke. Oba sva zadovoljna, za oba je dovolj. Predstavljam si, da imava oba s hroščem isto hrepenenje – svoj prostor pod soncem, kjer ti je dovoljeno biti.

DAN 13

O, zelenjava, kako sem te pogrešala. Razmišljam o besedah Vd. Vishnuja, ljubi v odnosu, dajaj.

Res je, vedno do sedaj sem dajala, ljubila, delila. Moje življenje pa je bilo bolj boleče, kakor je možno. Pa ne zaradi mojega dajanja in ljubezni, zaradi napačnih ljudi okrog mene. Še naprej bom jaz, takšna kot sem, delila, pomagala, ljubila. Delovala iz sebe v tem mojem stanju, v tem kar sem. Sem se pa v tem potovanju naučila pomembne lekcije – to ne pomeni dati samega sebe. Tega tudi nisem nikoli storila, ljudje okoli mene so napačno dojeli, da z mojimi dejanji pomoči, deljenja, delim samo sebe.

Ni mi še jasen naslednji korak v mojem življenju. Kje bom zaposlena, kaj bom delala, s čim se bom preživljala…vem samo to, da bo nekaj, kjer bom jaz prisotna v svoji najboljši verziji sebe in z možnostjo mojega celjenja in tam bom lahko tudi največ »dala«. Polomljena, ranjena, v delovanju samo za zgolj v tej dimenziji za preživetje nima smisla. Takšna nikomur ne koristim.

Vem in zaupam, da se bo pokazal krog ljudi, v katerega spadam, kjer bom brez strahu delila. Se pustim presenetiti.

DAN 14

Zadnji dan programa. Čudovitega programa, ki me je popeljal v globine, ki sem jih ves čas nosila s sabo in nisem prišla do njih. Končno sem se lahko z njimi našla, da jih razumem, da vem, da z mano ni nič narobe in da se bom zacelila, ker je čas, ker je to ravnovesje in moja izvorna pravica.

Pa rezultati?

Obseg nadlahti: prej 35,5cm, danes: 35cm

obseg pasu: prej 97cm, danes: 95cm

obseg popka: prej 110cm, danes 105cm

obseg zadnjice: prej 122cm, danes 120cm

obseg stegna: prej 77cm, danes 72,5cm

obseg meča: prej 46cm, danes 45cm

kilogrami: prej 87,5kg, danes 83,6gk

Kar me izjemno preseneča je izgubljanje teže na mestih, kjer je nisem NIKOLI izgubila oziroma je šla nazadnje. Obseg trebuha in stegen je zmanjšan neverjetno. Pa tudi svoje gležnje vidim.

Kar me najbolj razveseli, je lahkotno počutje, volja do gibanja. Moja koža ima spet lep tonus, zanimiva je tudi spremenjena oblika obraza v takšno kot »se poznam« in moji lišaji na lasišču so izginili. Rane so prisotne, imam stik z vsemi, vendar je čas, da se jih osvobodim in grem naprej, naprej k celjenju sebe. Pa ne tako da jih ignoriram, ne, moje rane so moja življenjska zgodba in resnica. Ampak zdaj vem, da jih imam lahko rada, sama sebe z vsemi ranami. Fizičnimi in globokimi znotraj mene. Za to sem hvaležna in ko se poglobim v meditacijo in v svoja čutila, zopet zaznavam to, kar sem upala, da ob tem programu najdem – sebe in mir.

Vsekakor bom z načinom prehrane in rutine nadaljevala. Če kdaj iztirim pa vem, kako se naravnati. Pa moja rastlina? Čudovita je in še lepša bo.