Categories
Dnevnik razstrupljanja

Romanje k sebi

BLOG ZAPISI S PROGRAMA DOMAČEGA AJURVEDSKEGA DETOXA

Piše: Alenka Koželj

#swasthyadetox2021

NA POTI (1. dan)

T. S. Eliot je zapisal, da je april najbolj krut mesec. Zadnja leta, s časom, s staranjem, je v meni vsako leto močnejše spoznanje, da je temu res tako. Pomlad nam skušajo prodati kot slaščico na polici v trgovini, kot Barbiko. Ponujajo nam jo zavito v kičast celofan, darujejo nam jo za Valentinovo, rdeč srček je, preboden z usodno puščico. Govorijo nam, da je nekaj sladkega, da je nekaj neskončno romantičnega, da ni bolj radostnega letnega časa. Po svoje imajo prav. A ta radost je grenka, ta romantika pridelana s solzami in potom, pomlad je naporen čas, prav nič usmiljen do tistih, ki nimajo moči, ki so bolni in načeti. Pomlad od človeka (in na splošno od narave) zahteva neverjetno energijo, dostojanstvo, notranjo in zunanjo moč. Da bi jo preživelo, mora biti naše telo pretkano in prekaljeno, naša volja pa neizmerna in neizčrpna. Kako močna mora biti cvetlica, da se prebije iz zemlje po dolgem zimskem snu, kako jekleni morajo biti njeni na videz tako mehki in krhki cvetni lističi, da preživi zahrbtne zgodnje pomladne zmrzali, da se razprejo v čudežen cvet? In vendar se ta čudež godi vedno znova, pomlad za pomladjo, leto za letom. Letošnje pomladi se bom lotila drugače. Odločila sem se, da jo bom doživljala kot priložnost za očiščenje, za regeneracijo. Kot medvedka se bom prikobacala iz svojega zimskega zatočišča in se podala po nekaj, kar me bo ozdravilo, okrepilo, poživilo, prenovilo. Podajam se na pot, ki prinaša zdravje in svežino kot mil spomladanski dež. Pozimi je čas za hibernacijo in počitek, to je čas, ko v sebi postopoma in počasi kopičimo vse moči, ki bodo v veliki eksploziji energije na plano vzkipele v prvih pomladanskih mesecih. Prav je, da to obdobje prenove pričakamo pripravljeni, da reguliramo sproščene moči in na polno zaživimo v vsem, kar pomlad čudovitega ponuja in podaja. Prav je, da brutalno silo prerojenja usmerimo in kanaliziramo tako, da je za nas blagodejna, da nas krepi in bogati telesno in duhovno. Zato na to pot stopam polna upanja in zavedanja, da delam nekaj dobrega zase, da krepim telo in duha in da bom uspela užiti vse prednosti pomladi in njenih poživljajočih moči. Na to pot stopam z zavedanjem, da mi ne bo vselej v celoti uspelo, a se bom potrudila po svojih najboljših močeh in zato žela uspeh. Sile, s katerimi se spopadamo v teh mesecih, so neusmiljene, a pravične. Znale bodo ceniti in nagraditi moj trud. Na to pot stopam polna dobre volje in pripravljena na izziv. Naj mi bo vesolje naklonjeno.

Prvi izziv je že zgodnja ura: ob šestih zjutraj me lahko zunaj postelje srečate zelo poredko. A motivacija je bila tokrat tako močna, da se je jutranja zaspanost in godrnjavost hitro razblinila. Jutranja rutina me je popolnoma obvarovala pred tesnobo, ki jo navadno čutim takoj potem, ko se zbudim. Upam, da bo tako ostalo tudi v ostalih dneh procesa. Odkar se bolj poglobljeno ukvarjam z ajurvedo, se je »jutranja tesnoba«, kot ji pravim, močno zreducirala, danes pa sploh izostala, kar se mi zdi ogromen dosežek. Hvaležna sem za vsako mirno, spokojno jutro posebej.

Tudi drugi večji izziv, pred katerega me postavlja detoksikacijski program, je povezan (kako zanimivo!) s spanjem. Preden sem začela, sem bila zelo skeptična glede tega, ali mi bo uspelo ostati cel dan budna. Navado imam po kosilu nekaj uric preležati, tako je vse odkar jemljem zdravila, ki delujejo name sicer pomirjevalno in držijo moje psihično stanje v ravnovesju, a na žalost prinašajo nekaj letargije in manko energije. Vendar moram priznati, da se držim dobro (nenazadnje pišem tele vrstice, mar ne? 😉). Po kosilu sva z možem »odmeditirala« nidra meditacijo in obema je zelo dobro dela, lahko sva se posvetila svojim opravkom, spanja sploh nisem pretirano pogrešala, kriza ni bila posebej izrazita in to imam za veliki uspeh dneva. Dopoldne sem si vzela čas za sprehod – običajen krog, ki ga opravim večino dni, a skušala sem se res osredotočiti na dve stvari: nase in na naravo (torej čim manj praznega meljenja, tuhtanja in mozganja, ob katerih mi sprehod včasih mine, preden se sploh zavem, da sem zunaj). Kosilo je bilo obilno, nasitno in, kar je še posebej pomembno, zelo okusno. Tudi čaja sta mi zelo všeč, še posebej drugi, ker sem velika oboževalka komarčka. Veselim se jutrišnjega dne in se zahvaljujem kozmičnim silam, da so mi naklonile tako lep uvod v proces samospoznavanja in razstrupljanja.

OSTATI BUDEN (2. dan)

Danes sem zjutraj vstala nekoliko težje kot včeraj. Po svoje me je zajel tesnoben občutek, da bom budna cel dan, da bom brez popoldanskega oddiha. To me je navdalo s kratkotrajno grozo. Kaj bom počela? Kako bom zdržala? Mar ne smem pobegniti od tega dneva niti za minuto? Po jutranji rutini pa se je razpoloženje izboljšalo, bila sem neprimerno bolj vedra: dan, ki se mi je še maloprej kazal kot nepregledna puščava, ki jo moram prehoditi, da bi prišla do oaze spanca, se mi je nenadoma izkazal za prečudovit gozd, v katerem se mi na vsakem koraku ponujajo možnosti kot najslajši sadeži. Vsako minuto, vsako uro moram užiti, se potopiti vanjo kot v skrivnosten tolmun sveže vode. Živeti moram. Ne smem se bati živeti, ne smem se zatekati v spanec in sanje kakor v mamilo. Današnjo dnevno nalogo sem opravila veselo, a neučakano. In ob spremljavi baročne glasbe. Ob delu z glasbo se mi je porodilo nekaj zanimivih zamisli za pisanje, prav kmalu bom nadaljevala z delom na svoji kratki zgodbi, čutim, da bo nekaj posebnega, nekaj, kar mi je do zdaj ostajalo nedosegljivo. Pravzaprav ne nedosegljivo: beseda »nedosegljiv« predpostavlja, da se prisotnosti nečesa zavedaš, pa ni v tvoji moči, da bi se temu približal. Prej bi rekla, da čutim do sedaj nesluteno: pisala bom bolj iz trebuha, bolj iz sončnega pleksusa, ki sem ga začutila ob današnji meditaciji. Ko sem bom bolj sčistila, bodo tudi meditacije vse intenzivnejše. Zgodbo bom pisala z rdečo barvo, tako bo prihajala bolj iz sveta drobovja, žil, pretakanja življenjskih sokov, bolj bo povezana z zemljo, manj cerebralna. »Vsadila se bom v zemljo«, kot je pela pesem v dokumentarcu, ki sem ga včeraj gledala. Poslušam Mozarta. Pravijo, da Beethoven piše, kot da govori Bogu, Mozart pa kot bi mu govoril Bog. Laudate dominum. Prekrasna, čarobna skladba, polna spokoja, polna vzvišenosti, do katere dostopamo prek čutila, prek sluha. Ne morem verjeti, da je lahko smrtnik ustvaril nekaj tako nadzemsko lepega. Rada bi si mislila, da je Bog tu na najmanjši možni oddaljenosti. Vem, da ga je nemogoče doseči, da se ga je nemogoče dotakniti, a vsake toliko časa nam pomežikne, nas ovije v svoj dah, se nekoliko nagne, da nam je, četudi še vedno oddaljen kot najbolj oddaljena galaksija, bliže.

PREHOJENA STEZA (3. dan)

Pišem za mizo, ki sem jo včeraj pospravila, jo spravila v red, z nje pobrisala prah, ki se je že predolgo nabiral. Zdaj delam v okolju, ki je kot novo. Počutim se prenovljeno, močno. Danes me je čez dan mučila precejšnja utrujenost, morda tudi zaradi prehrane, ki je danes zelo lahka. Trudim se biti čim bolj prijazna do sebe, čim več počivati, kot nalašč je nedelja in lahko v miru poležujem, zbiram misli, berem, pregledujem stare zapiske za zgodbe, sanjarim. Pravkar sem napisala kratko obnovo svoje življenjske poti. Smešno: nikoli se mi ni zdelo, da je moje življenje kaj izrazito posebnega, zdaj pa so spomini kar vreli iz mene, če bi hotela popisati vse, bi potrebovala ne le cel dan, temveč cel mesec, celo leto! Zavedela sem se tega, kako edinstven je vsak posameznik, kakšno bogastvo je sleherno, na videz še tako banalno in uborno človeško življenje. Vsak človek je res zaklad: kot babuške smo, razplasteni in enigmatični. Vsakomur je vredno prisluhniti, od vsakogar se je mogoče česa naučiti.

Jutranja tesnoba me je ponovno zaobšla. Tudi spala sem očitno zelo mirno, kot lahko sklepam po tem, da se odeja pri mojih nogah ni skoraj nič premaknila (po navadi med spanjem vse razmečem, se odkrijem, kradem posteljnino možu, govorim, celo maham z rokami naokrog). Dnevi so dolgi in bogati, tečejo mimo mene blagodejni in polni krasot kot med. Polna sem neke umirjene radosti. Danes nisem mogla na sprehod, zagodlo mi jo je vreme, a po svoje mi je to kar ustrezalo. Lahko sem uživala v zavetju doma, se pogovarjala z možem, poslušala glasbo. Skrbela zase.

BLAGODEJNOST ODPUŠČANJA (4. dan)

Danes sem (med drugim) napisala naslednje: »Odpuščam ti. Opuščam okovje, ki sem ga nosila toliko let in ki me je neštetokrat z vso krutostjo vleklo k tlom. Odpuščam, ker vem, da sem zrasla iz bolečine, ki jo danes objokujem in oživljam in sem jo že skoraj spustila, da odplava stran od mene, skoraj, a ne še čisto in ne še takoj… Odpuščanje, resnično odpuščanje ni preprosta matematična operacija, kjer, če sledimo zapovedanemu postopku, pridemo do želenega rezultata. A začetek je tu. Sediva in si nekaj časa le glejva iz oči v oči. In počasi, nekoč, bom popolnoma odpustila… Tega za zdaj še ne morem storiti v popolnosti, bilo bi naivno, če bi v to verjela, naivnost pa je eden izmed grehov, ki jih zelo težko odpustim, sploh sebi. A začetek je tu. Sediva in si seziva v roko in počakajva na nov dan.«

Včerajšnja naloga se me je dotaknila globlje, kot sem si mislila: zvečer sem ob določeni asociaciji na moje otroštvo zajokala. Jok je pomenil očiščenje po intenzivnem procesu, skozi katerega sem šla med opisovanjem mojih življenjskih prigod in nezgod. Moje celo življenje se je razprostiralo pred menoj kot reka s svojimi meandri, svojimi brzicami, mrtvicami, z življenjem, ki biva v skrivnostnih valovih, z barvami, ki se prelivajo ena v drugo. Opazila sem, da sem marsikdaj do sebe neodpustljivo stroga, spet drugič pretirano prizanesljiva. Med tema dvema skrajnostim težko lovim ravnotežje. Če bi bila manj stroga do sebe, bi laže odpuščala tudi drugim – na primer osebi, na katero sem se obrnila s svojim današnjim pismom odpuščanja. Odpuščanje ne deluje kot aparatura, ki funkcionira takoj, ko pritisneš pravi gumb. Odpuščanje je postopek, je pot, je pravo romanje. Razvija se kot otrok v materinem telesu, hrani se in pridobiva oblike, dokler nekega dne ni pripravljeno, da izstopi in zadiha z lastnimi pljuči. Današnja naloga me je zato kar pretresla. Morda bo danes zvečer spet stekla kakšna solzica olajšanja in srhljive radosti.

Zbudila sem se laže kot včeraj, imela sem tudi več energije in sem jutranjo rutino opravila z več žara. Na sploh sem danes polna moči in radosti. Mama, s katero se vsako jutro slišim, me je, kot vedno, vprašala, kakšno je moje počutje na lestvici od ena do deset. Priznati sem morala, da je za devetko. Ne morem povedati, kako je to pomembno zame. Jutranje tesnobe, ki me tako rade preganjajo, so očitno pospale v naročju nove rutine in telesnega ter duševnega očiščenja. Vzela sem si čas za ohrabrujoč in poživljajoč sprehod. Pozorno sem opazovala okolico, skušala sem se čim bolj osredotočiti na naravo in njene lepote. Zanimivo je, koliko lepote lahko vidiš le nekaj metrov od svojega doma! Na poti, ki sem jo prehodila že ničkolikokrat, sem našla nov prisrčen drobec: drevesa, ki rastejo na nasprotnih straneh ceste, so sklenila svoje krošnje in prepletla veje. Tako so oblikovala nekakšen zeleni portal, skozi katerega sem vstopila z lahkim srcem, radostna. Zdelo se mi je, da mi narava s to malo milostjo sporoča, da je moja pot prava in da me bo na njej podpirala.

OBILJE TIŠINE (5. dan)

Jutranja rutina mi je zdaj že zlezla pod kožo. Z veseljem se je lotim, četudi sem še vsa zaspana. Vaje joge zelo odgovarjajo tako moji fizični kot psihični konstituciji. Zelo mi je všeč poudarek na lahkotnosti, na spremljanju diha, na elementu sproščanja, ki ga vsebujejo in ki ga pogrešam pri drugih vadbah, ki sem se jih že lotila v želji, da bi izboljšala svojo kondicijo. Joga je prijazna do duha in telesa. Nisem še dovolj gibčna, da bi vse asane izvajala brezhibno, a imam do njih vseeno veselje in mi predstavljajo nekakšen zelo prijeten izziv. Vsako jutro dodam padma sadhano, ki jo tudi sicer, ob običajnih dneh, zjutraj redno izvajam (priznam, ne ravno ob šesti uri 😉).

Današnja dnevna naloga mi predstavlja zelo zanimiv in blagodejen izziv: tudi sicer sem bolj molčeče narave, ne govorim pretirano, tako da sem brez težav uživala v tišini ter se počutila še bolj v stiku s samo sabo, v nežnem pomenku z lastno dušo. Bila sva le jaz in moj um, midva v neprekinjenem pogovoru, midva v čudovitem dialogu, midva kot sama na svetu. Še posebej izrazito sem svojo tišino občutila, ko sem se napotila na dnevni sprehod. Narava me je ponovno poživljala: na svoji poti sem šla mimo dveh konjev, ki sta se mirno pasla v svoji ogradi. Bila sta čisto blizu, lahko bi se ju dotaknila. Razmišljala sem o vseh bitjih narave, o tem, kako med sabo komunicirajo ona, kako ona vztrajajo v svoji blaženi tišini, kako spregovorijo le takrat, ko je to nujno potrebno. Cel dan sem hodila naokrog kot v čisto svojem mehurčku, iskala nisem nobenih interakcij, opustila sem vso nepotrebno komunikacijo in se posvetila tišini, mehki in bogati kot žamet.

Z veseljem in posebno radostjo sem danes opravila kar tri meditacije. Moj um je bil zares neverjetno odziven: med poslušanjem sem dobesedno odplavala nekam drugam, tako intenzivnih občutkov pri meditaciji še nisem doživela. Vsakič, ko sem globoko vdihnila in zadržala dih, me je pričelo v glavi mravljinčiti in prežel me je skorajda neznosen občutek, da bom kar odletela neznano kam, da sploh nisem več v stiku s telesom in okolico. Meditacija je eno najlepših daril, ki sem jih dobila od ajurvede. V sebi jo včasih primerjam s krščansko molitvijo: gre za zaupen pogovor z višjimi silami in za darežljiv pomenek s samim sabo. Gre za najbolj duhovno poglobljeno dejanje, ki sem se ga kdaj lotila. S tem, ko se mi je odprl svet meditacije, mi je bila dana velika milost. Vem, da sem še daleč od rezultatov, ki jih lahko dosežem (ali je sploh prav, da v tem kontekstu govorim o nekih rezultatih – to se sliši tako kruhoborsko!), a mislim, da sem na pravi poti. Občutek, ko se popolnoma prepustiš praksi in se pustiš voditi v nek drug svet, je nepopisen, da ga dosežeš, pa potrebuješ ogromno vaje in zaupanja na poti. Zelo mi je blizu ajurvedski pogled na človeško bitje kot telo, obdano z umom. V času razstrupljanja skušam čim večkrat ozavestiti ta koncept. Meditacija je iz dneva v dan močnejša in globlja, poslužujem pa se je tudi kot oblike počitka zdaj, ko čez dan ne smem spati. Prepoved dnevnega počitka mi povzroča manj preglavic, kot sem na začetku mislila in se bala. Kljub temu vsake toliko časa potrebujem nekakšen umik in takrat posežem po meditaciji. Umiri me, olajša osredotočanje na dnevne izzive, me energijsko nahrani in prenovi. Če pogledam nanjo z bolj utilitarističnega vidika, je izjemno orodje, če napnem bolj spiritualne strune, je stik z božanskim. Z božanskim v nas in zunaj nas.

V SVETU SANJ (6. dan)

To noč sem intenzivno sanjala. Navadno sanjam veliko in se sanj po večini zjutraj tudi spomnim. Odkar sem v razstrupljevalnem procesu se je (sklepam, da zaradi spremenjenih vzorcev spanja) to spremenilo: sanj se zjutraj zadnjih pet dni načeloma nisem spomnila. Sanje so zame izjemno pomembne: že od otroštva v njih razbiram simbolične pomene, nudijo mi dragocen vpogled v srž moje (pod)zavesti, z njihovo pomočjo analiziram težave, ki me tarejo, detektiram čustva, ki v budnem stanju ostajajo potlačena, v njih kot starodaven druid ali vrač iščem smisel nekaterih pojavov in dogodkov, ki jih pri polni zavesti enostavno nisem sposobna predelati. Današnjih sanj sem bila tako po svoje kar vesela, počutila sem se, kot bi me obiskal star prijatelj, za katerega sem se že bala, da sem ga izgubila. Sprejela sem jih s hvaležnostjo, spoštljivo. In kaj so mi prinesle? Za marsikoga nič posebnega: sanjala sem, da bi morala nastopiti na olimpijskih igrah (v kateri disciplini, se ne spomnim), pa sem si zadnji trenutek zaradi nepripravljenosti premislila. Moja odpoved v zadnjem trenutku, moj nekoliko strahopetni beg je sprožil nemalo težav in ostrih reakcij: o meni so se razpisali časopisi, čeprav sem živela v upanju, da sem preveč nepomembna, da bi moj odhod z iger sploh kdo opazil. Posebno težo dogodku je dajalo dejstvo, da je bila navzoča neka prijateljica, ki jo neizmerno spoštujem (včasih že kar strahospoštujem) in pred katero se ne bi želela osramotiti. Gonja proti meni je bila formalna in neformalna (organizator iger mi je grozil s tožbo in drugimi podobnimi sankcijami, med ljudmi pa so krožile čenče o meni in o razlogih za moj resnično poniglav beg). Ker sem se v budnem stanju v podobnem položaju že nekajkrat znašla (da sem torej sprejela neko odgovornost, potem pa se od nje umaknila), me sanje niso nikakor pustile hladne. Že večkrat se mi je zgodilo, da so mi naložili kako obveznost, ki sem jo na videz sprejela z vso pripravljenostjo, potem pa sem se ustrašila, zajela me je panika, stisnila sem rep med noge in zbežala. Nemalokrat je imelo moje dejanje neprijetne posledice zame in za mojo okolico. To, da je bila ob moji tokratni osramotitvi prisotna prijateljica, ki se mi je trudila pomagati, čeprav sem ravnala skrajno otročje in kot v regresiji, je sanjam podarjalo poseben pečat. Prisoten je bil namreč nekdo, ki si take šlamastike ne bi nikoli privoščil, ki se z vsemi izzivi spopada zrelo in samozavestno, ki se ne umakne ob prvi oviri, temveč vztraja z neomajno vero vase in v svoje sposobnosti. Jutro je imelo priokus teh sanj, otresti se ga nisem mogla niti še takrat, ko sem izvajala jutranjo rutino, vse je dišalo po porazu in strahopetnosti. Pa saj ne more biti nič drugače! Dotaknila sem se pač boleče točke, vedno odprte rane, pomanjkljivosti, ki je do sedaj še nisem uspela obvladati. Očitno je očiščevanje, ki sem ga opravila v zadnjih dneh, na plano prignalo nekatere moje najgloblje in najbolj ključne strahove in mi tako razkrilo, na čem bom morala v prihodnosti še trdno in neprizanesljivo delati z vztrajnostjo in pozornostjo, kot bi gradila hišo.

Današnja dnevna aktivnost je bila zelo simpatična, razkrila pa mi je tudi nekaj, česar se nisem nadejala: živim v bistveno bolj onesnaženem okolju kot sem si mislila. Ko sem videla nalogo, sem si rekla, da bom v svoji bližnji okolici težko našla kaj, kar bi bilo potrebno počistit. Kako sem se motila! Moja vreča s smetmi je bila že po nekaj metrih sprehoda polna: škatlice od cigaret, zamaški, pločevinke, maske… Ne razumem ljudi, kako so lahko tako malomarni. Na tem mestu raje ne bi obnavljala ekološko obarvane kratkotrajne depresije, ki me je zajela, ko sem opazovala onesnaženje, zdi pa se mi zelo dobro, da sem se z njim soočila, da sem ga opazila in po svojih najboljših (sicer zelo skromnih in nikakor ne daljnosežnih) močeh odpravila z bornimi sredstvi, ki so mi na razpolago. Vsekakor zelo lepa zadolžitev, ki ima tudi svojo duhovno plat: potem, ko sem s sten svoje duše postrgala ostaline starih čustev, sem danes pogledala še na svojo okolico – vesela sem, da je vsaj malo čistejša zdaj kot pred mojim obhodom. Proces očiščevanja poteka po sledi teh malih, na prvi pogled neznatnih zmag.

ZVEZDOGLEDOM (7. dan)

Uf, kakšno vreme nas je doletelo danes! Moreče je, hladno, lije kot iz škafa, ponekod ponovno sneži v trenutku, ko bi morala biti narava sredi neobvladanega razcveta pomladi… Ta dan mi je vzel kar nekaj energije. Nikakor se ne spravim k sebi. Neprestano sem zaspana, manjka mi energije, entuziazma, manjka mi pristne življenjske radosti, ki me je spremljala v zadnjih dnevih. Počutim se utrujena in prikrajšana za blagodejne sončne žarke. Pa vendar… Program detoksikacije mi vsak dan, tudi v tako bornih vremenskih razmerah, prinese obilo lepega in povsem nov pogled name, na moje sposobnosti, na mojo intimo, na vse, kar sem. Občutek imam, da bom danes v spanec odplavala že okrog osmih. Spalnih navad se v nekaj dneh ne da spremeniti, tega se popolnoma zavedam, od tu najbrž tudi ta trenutna izčrpanost, ki pa bo (o tem sem povsem prepričana) kmalu minila. Resda čez dan le s težavo ostanem budna, a ta nov ritem bom skušala ohraniti, saj je zjutraj in dopoldne moje razpoloženje neprimerljivo boljše, če vstanem bolj zgodaj.

Današnja domača naloga je zelo prisrčna, a skrbi me, da je ne bo mogoče v popolnosti izvesti – zvezde in luna se sramežljivo skrivajo za pahljačami oblakov. Jim bom pa v vsakem primeru skušala odmeriti nekoliko pozornosti, saj jim pripisujem velik vpliv na človeško življenje. Že od nekdaj (sploh se ne spominjam, od kdaj, najbrž že kar od poznega otroštva) me zanima astrologija. To ni vedno lahko priznati. Veliko ljudi misli, da je to domena naivnih gospodinj, ki kupujejo tračarske revije in v njih prebirajo tedenski horoskop. Zaradi poplave tovrstne literature, ki predsodke do astrologije iz dneva v dan poglablja, je kar težko razložiti, da te ta starodavna veda zanima, a na povsem drugačnem nivoju, na ravni namreč, ki do širše publike nekako ne prodre. Tedenski horoskopi v časopisju so najbolj zbanalizirana, do konca trivializirana oblika astrologije. Prava astrologija je poglobljena, natančna, močno zvezana z duhovnostjo in holističnim pogledom na človeško bitje. Pravo astrologijo so gojile vse velike civilizacije v človeški zgodovini, vedeži, ki so jo obvladali, pa so bili visoko cenjeni člani družbe. Na astrologe so se opirali vladarji, na njihove nasvete so gledali s spoštovanjem in privrženostjo. Ne vem, zakaj me astrologija tako privlači: nekako intuitivno čutim, da mi je lahko v oporo, da je dobrohotna in vselej podkrepljena z vero v dobro v človeku. Intuicija mi pravi, da so v vesolju silnice, ki jih človeško bitje (še) ne dojema in ne zaznava v celoti ter jih zato (še) ne more znanstveno pojasniti, kar pa jim ne jemlje verodostojnosti in vrednosti. Z veseljem bi danes pogledala na zvezde in se spustila v kratko debato z njimi, a nisem prepričana, da so one istih misli. Bojim se, da jih ne bo na spregled in bom morala nanje le pomisliti, si jih prislikati v duhu.

Začelo se je obdobje kitcharija. Danes s korenčkom: zelo okusno, zelo lahkotno, zelo prijazno do brbončic in ostalih delov prebavnega trakta. Pri prehrani v tem programu mi je všeč, da je lahka, nezahtevna za pripravo (no, v najinem gospodinjstvu je opravek kuhanja na mojo veliko srečo tako ali tako prevzel mož, ki sem mu za to neizmerno hvaležna), tako da bi jo lahko pripravil tudi kuharski mojster mojega kova (beri: zelo neroden in zelo nepripraven in zelo nevešč kulinarike). Veselim se že ostalih receptov, vem, da kitchari dieta ne bo postala enolična. S prehrano za zdaj na splošno nimam težav: ne pogrešam še raznih prigrizkov, ki sem si jih lahko privoščila do sedaj, med obroki nisem lačna, posamezen obrok me popolnoma nasiti, tako da čez dan nikoli nisem lačna. Z vstopom v obdobje kitcharija je povezan nekakšen občutek slovesnega ponosa: to je vendar nova etapa na tej edinstveni poti, ki sem si jo zastavila, to je oprijemljiv dokaz, da iz dneva v dan napredujem, da sem že marsikaj izkusila, marsikaj pa še bom. Veselim se izziva novih dni. Veselim se novih postaj na mojem romanju.

KOT NOVOROJENČEK (8. dan)

Za mano je drugi dan kitchari diete. Tokrat kitchari z bučo – zelo okusno, zelo hranljivo, zelo zdravo. Pri teh receptih mi je všeč, da porcije niso preskromne in da vedno jem v količinah, s katerimi zadržim sitost skozi cel dan. Navadno so porcije pri ostalih dietah tako skromne, da komaj preživiš čas, ki se razteza med enim in drugim obrokom, s tem pa izgubljaš motivacijo in voljo, predvsem pa se bojuješ z občutkom krivde, ker nimaš dovolj močnega značaja, ker si požrešen, ker ne zmoreš, kar drugi zmorejo. Ajurveda je vedno prijazna do duha in telesa. Od človeka nikoli ne zahteva nemogočega, pa kljub temu iz njega nekako izvleče njegov maksimum, razkrije vrline, ki se jih posameznik do zdaj sploh ni zavedal, pokaže, kako dragocen si in kako lahko sam zase skrbiš tudi brez nepotrebnega samomučenja, brez nagibanja k blagemu mazohizmu. Ajurveda človeka resnično ljubi: sprejema ga takega, kot je, obenem pa ga izboljšuje in izpopolnjuje. Nad tabo nikoli ne obupa. Napake in zdrse obravnava z neko posebno milostjo, brez karanja, brez očitkov. Je kot dober starš, ki otroka vzgaja, a mu obenem pusti, da se razvija po svoji edinstveni poti. Spoštuje dejstvo, da smo si ljudje različni in da to, kar obvelja pri eni osebi, pri drugi nemara niti malo ne drži. Vzpodbuja te na poti samoodkrivanja in te na njej vseskozi podpira brez grajanja, brez da bi se drla nate s slogani, brez brutalnosti, le z veliko mero občutljivosti in ljubezni.

V teh dneh berem knjigo »Princ in dvorne gospe«, delo, ki velja za prvi roman v človeški zgodovini, v 11. stoletju pa ga je napisala Japonka Murasaki Šikibu. Lotila sem se ga, ker bi o njem rada napisala krajši članek za eno izmed slovenskih revij in sprva ga sploh nisem povezovala s svojim programom razstrupljanja, čeprav sta detox in branje potekala vzporedno. Bolj pa kot sem s knjigo napredovala, bolj se mi je zdelo, da se med njo in mojim procesom prenove rišejo zelo zanimive in pomenljive vzporednice. Delo opisuje življenje japonske srednjeveške visoke družbe: to je svet ljudi, ki nadvse cenijo vse, kar je lepo – poezijo, kaligrafijo, glasbo, botaniko ipd. Lepoto iščejo v vseh pojavih, celo v fenomenih, ki bi se lahko zdeli čisto banalni (v uporabnih predmetih, v do potankosti negovanih vrtovih, v raznolikih dišavah). Odnos do sveta, ki ga kažejo junaki knjige, je v bistvu nekako meditativen: vsakemu opravilu se posvetijo z vsem svojim bitjem, stoodstotno, živijo tukaj in zdaj, brez zahodnjaških ekskurzov v preživeto preteklost in negotovo prihodnost. Živijo za lepoto sedanjega trenutka, za dišeč pisemski papir, za mojstrsko oblikovanje verzov, za cvetove krizantem in aromo slivovega cveta. Tu sem videla podobnost z ajurvedo: tudi ta veda nas uči, da živimo v sedanjem trenutku, saj je ta edino, kar zares imamo.

Današnja naloga mi ni povzročala hujših preglavic (moje digitalno življenje ni tako razvito kot pri nekaterih drugih ljudeh 😊). Je pa res, da sem se naučila, da se telefona, računalnika in drugih naprav še vedno poslužujem več, kot sem si predstavljala. Pri dnevnih aktivnostih mi je zelo všeč, da se ob njih razvijam in se, predvsem, vedno naučim kaj novega o sebi (v tem primeru sem denimo spoznala, da se zelo težko odrečem mobilnim podatkom, k čemur me je nagovarjal mož). Podirajo predstave, ki jih imam o sebi, rušijo jih ali pa vsaj posodabljajo. Ljudje smo polni predsodkov in medtem, ko se predsodkov, ki jih gojimo v zvezi z drugimi, načeloma vsaj poskušamo otresti, predsodkov, ki jih imamo o sebi, sploh ne dojemamo kot takih in jih zato tudi ne stremo tako hitro. Dobro je, da se kdaj podamo v čisto novo življenjsko situacijo, kjer se naše predpostavke zmeljejo v prah, kjer razpade naše okovje in smo ponovno novi in razgaljeni kot novorojeno dete. Hvaležna sem za razstrupljevalno kuro, ki mi je omogočila natanko to: da sem ponovno ranljiva in dovzetna, učljiva in dojemljiva, polna novega poguma in močna.

MAJHNA DEJANJA LJUBEZNI (9. dan)

Današnja naloga mi omogoča, da sem preprosto prijazna do sebe in drugih. Na prvi pogled se sliši enostavno, a ni povsem tako. Od nas to zahteva veliko čuječnosti, pozornega spremljanja življenja okoli nas, zavedanja drugih, senzibilnosti in čustvene inteligentnosti. Da bi bil do drugih prijazen, moraš biti najprej prizanesljiv (pa ne preveč!) do samega sebe. Zavedati se moraš, da smo vsi le ljudje, da med nami ni supermanov, ki bi junaško sami premagovali vse težave (pa naj bodo te še tako banalne), da potrebujemo drug drugega.

Kakšen človek sem? Sem prijazna? Hm, po odzivih ljudi sodeč sem kar prijazna. Nikoli ne bom pozabila dogodka izpred kakih dvajsetih let, ko sem delala kot vodnica na taboru za otroke s psihosocialnimi težavami. V našem malem vodu smo se igrali neko igrico, namenjeno temu, da drug drugega spoznamo, da drug drugemu izrečemo kakšen kompliment, da pohvalimo, kar je v drugem dobrega. Večina članov voda (tako odrasli kot otroci) so z mano povezali pridevnik »prijazna«. S tem v tistem trenutku nisem bila kaj preveč zadovoljna. Želela sem si kakšne bolj visokoleteče označbe, kaj bolj ekstravagantnega, kaj bolj usodnega. Pod besedo »prijazen« sem si takrat predstavljala človeka-predpražnik, po katerem vsi hodijo po mili volji, dolgočasneža, katerega edina vrlina je njegov vedno pripravljen nasmeh. Zdaj, po dolgih letih, tega več ne doživljam na ta način. Zrelejša ko postajam, večja vrlina se mi zdi enostavna, osnovna človečnost, s katero vsak dan vstopamo v svet in v njem delujemo. Prijaznost predpostavlja sprejemanje drugega, in sicer sprejemanje takega, kakršen je. Pomeni pozornost, osredotočenost na drugega, pomeni empatično vživljanje vanj, pomeni, da nekaj časa hodimo v njegovih čevljih.

Nekje sem prebrala misel (mislim, da gre za kitajsko modrost), ki pravi: od rože pričakujemo dišavo, od človeka prijaznost. Prijaznost je torej neka osnovna vrlina, ki mora biti tako samoumevna kot prijeten vonj, s katerim cvetje napolnjuje sobo. Postati mora osnovni način delovanja človeka v svetu, veščina, ki jo vadimo vse življenje. Na videz je skromna, a ima neverjetno moč in spreminja svet. Danes se mi ni ponudila priložnost, da bi opravila eno samo veliko dejanje ljubezni in prijaznosti, imela pa sem priložnost za več malih uslug drugim. Spominjam se, kako me je nekoč na poti domov ujel hud naliv. Vsa premočena in premražena sem prodirala po poti, ko je ustavil mimo vozeč avto in voznica mi je ponudila dežnik. Polepšala mi je dan, utrdila mojo voljo do življenja, mi dokazala, da osnovna človečnost še obstaja, da smo ljudje po večini dobra bitja, ki si prizadevajo za harmonično sobivanje in drugemu ne želijo slabega. Namesto enega takega junaškega dejanja sem opravila več manjših: poklicala sem starša in jima povedala, kako rada ju imam, pomila sem posodo, celo na prijaznost do živali nisem pozabila… Dan je bil tako lepši in bogatejši, predvsem pa sem imela čas razmišljati o prijaznosti in ugotavljati, kako vse prej kot enostavna in samoumevna je. Večkrat bi morali biti prijazni do sebe, do sebe in do vseh okoli nas.

PISMO HVALEŽNOSTI (10. dan)

In že sem v desetem dnevu. Ne morem verjeti, da mi je uspelo. Premagala sem jutranjo zaspanost in popoldansko potrebo po spancu. Odrekla sem se svoji »tolažilni« hrani in se poglobila v svojo dušo – pometla sem po vseh kotičkih, pobrisala prah s polic, na katere so bili brez reda nametani spomini in čustva, vse spominke, ki so se nagrmadili tekom celega življenje sem spravila v red. Nekaterim stvarem sem se tudi odpovedala, se od njih končno poslovila in jih spoštljivo, a razbremenjeno položila v škatlo z napisom »na odpad«. Odprla sem vsa okna in svoje srce napolnila z novo energijo, s prepihom prenove, z osvežilno pomladno sapico. Še malo in na cilju bom. Čakajo me še štiri dnevi tega izjemnega popotovanja in nameravam jih užiti v vsej polnosti.

Danes je dan za hvaležnost. Čas je prišel, da sedem in ob mirni Bachovi glasbi pretresem svoje življenje. Razlogov za hvaležnost mi res ne manjka. Ljudje v krutem teku vsakdanjika kaj hitro pozabimo, da imamo v življenju veliko sreče – iz tira nas vržejo nepotrebne malenkosti, tarejo nas lakomnost, zavist, napuh, zlovoljnost in samopomilovanje. Smilimo se samim sebi, ker nimamo najdražjega avta, ker ima bratranec boljšo službo, ker je ta in ta napredoval pred nami, ker je hiša čez cesto večja, ker je sosedova trava pregovorno bolj zelena. Priznati moram, da se tudi meni zgodi, da sem nezadovoljna s sabo in s tem, kar sem v življenju dosegla. Le zakaj so naše ambicije tako usodno nenasitne? Zakaj soljudem ne privoščimo sreče in se zavemo, da nam dejansko nič ne manjka in da smo lahko za marsikaj zares ponižno hvaležni?

Sama sem najprej hvaležna, da sem se rodila dobrima, ljubečima staršema, ki me imata brezpogojno rada in katerih ljubezen me greje na celotni življenjski poti.

Hvaležna sem tudi, da imam čudovitega brata, na katerega se lahko vedno zanesem in katerega ustvarjalnost in senzibilnost močno spoštujem.

Hvaležna sem, da me je narava obdarila z močnim intelektom, z razumom, ki je sposoben dojeti marsikaj, z nekaterimi nadpovprečnimi sposobnostmi.

Hvaležna sem, da imam nekaj edinstvenih talentov, s katerimi lahko vsake toliko časa koga tudi osupnem. Hvaležna sem, da lahko pišem, da lahko ta svoj dar razvijam tudi poklicno.

Hvaležna sem za glasbo: za posluh, za lep glas, za zmožnost uživanja v lepoti umetnosti.

Hvaležna sem za čudovite prijatelje: malokdo se lahko pohvali s tem, da ga obdajajo tako čudoviti, notranje bogati ljudje. V težkih časih smo si v oporo, slad veselih trenutkov pa delimo kot kruh.

Hvaležna, neizmerno hvaležna sem za prečudovitega moža. Včasih ne vem, ali si ga sploh zaslužim. Potrebujem ga kot zrak, je moj dom in zatočišče. Je moja jutranja zarja in moja mesečina. Je moja jutranja pesem in večerni spev. Njegova ljubezen je neizmerna, je kot nepregledna širjava, v območju katere si upam živeti, saj njegovo nežno oko vedno bdi nad mano. Je inteligenten, neznansko dober, uvideven, občutljiv in pogumen. Zatekam se v njegov objem in si želim, da bi mu bila sposobna vrniti vsaj desetinko ljubezni, ki mi jo tako nesebično vsak dan nudi.

Hvaležna sem, ker imam topel, lep dom, v katerem se počutim varno in ljubljeno. Vem, da je dom velik privilegij, številni so brez njega, saj jim ga vzame revščina, vojna ali kaka druga velika nadloga.

Hvaležna sem, da lahko živim v miru, da v moji deželi ne vihra vojna.

Hvaležna sem, da imam dovolj hrane, da mi ni treba nikoli stradati. Moja stara teta je vselej citirala svojega tasta, preizkušenega Črnogorca, ki je dejal, da je dobro živel, saj je imel vsak dan kos kruha. Kadar sem nezadovoljna s svojim življenjem, večkrat pomislim na to izjavo: vsak dan imam kos kruha, lakote ne poznam. Življenje je prijazno z mano.

Hvaležna sem za svoje zdravje. Ni popolno: moje telo bi bilo lahko bolj gibčno, bolj izklesano, lahko bi se poslovila od kakšnega kilograma. Pa vendar: hude bolezni so me za sedaj zaobšle. Lahko se svobodno gibljem, lahko se premikam po mili volji. Ne tarejo me vsakodnevne bolečine. Na tem mestu bi lahko podelila še goro stvari, za katere sem srčno hvaležna vesolju. Tolikšno hvaležnost je težko izraziti, težko jo je tudi vseskozi ozaveščati, četudi bi jo morali imeti v mislih vsak trenutek življenja. A prav je, da se nanjo spomnimo vsaj tu in tam, vsaj ob posebnih trenutkih srečanja samih s sabo. Hvaležna sem za ta razstrupljevalni program, ki mi je omogočil že celo obilje takih trenutkov tople pozornosti in sreče.

SVET, UJET V OBJEKTIV (11. dan)

Današnja naloga me je ujela nepripravljeno. Na tem mestu moram priznati, da skoraj nič ne fotografiram. Ne zato, ker me okolica in ljudje okoli mene ne bi zanimali, nasprotno. Pa kljub temu življenja ne doživljam na ta način, ga ne oblikujem na ta način, ga ne opomenjujem na ta način. Danes pa sem se podala na sprehod. Odločila sem se za pot, ki zame ni ravno običajna. Dan je bil čudovit, kot nalašč za nalogo, ki je bila pred menoj. Narava je sprehajalcu ponujala vse svoje čare, tako kot darežljiva mati otroku ponudi zdravo, okusno jabolko. Počutila sem se srečno, čisto, lahkotno, polno neke skrivnostne notranje moči. Običajna tesnoba se umika z mojega jedilnika, nadomeščata jo pomirjenost in tiha, komaj zaznavna, a vselej prisotna radost. Posnela sem kar nekaj fotografij s svoje poti – na njih se jasno vidi, da nisem kakšen strokovnjak za fotografiranje, toda zavedam se, da je pomembneje, da sem se osredotočila na svet okoli mene. Da sem zadihala ta prečudovit, sončen dan, ki mi je bil dan kot darilo, ki ga doživljam kot darilo, ki ga živim kot darilo.

Popoldne sem bila zelo zaspana. Prišlo nama je v navado, da po kosilu odmeditirava nidra meditacijo, a danes name ni vplivala tako osvežilno kot po navadi. Nisem imela energije in moči, da bi se lotila kakega posebej pomembnega dela, ob petih pa smo imeli prijeten zoom sestanek z udeleženci detox programa, kjer sem izvedela veliko novega, predvsem pa videla, da nikakor nisem sama s svojimi dilemami, vprašanji… Predvsem pa nisem sama z navdušenjem nad procesom, za katerega sem se odločila in ki bi ga resnično lahko priporočila prav vsakomur.

In tu je tudi rezultat tekme med raznovrstnimi kitchariji: zame zmaga beli! 😊 Danes bi lahko pojedla kar štiri obroke, tako mi je všeč! Zanesljivo ga bom umestila na železni repertoar mojega jedilnika. Razen popoldanske vztrajne zaspanosti je moje počutje izredno: predvsem je pomembno zame, da najdem ravnovesje, da imam nek red, da ne zapadam iz enega čustvenega pretresa v drugega. Mirna sem in spokojna. S težavami se soočam umirjeno, brez panike, ki me tako rada duši in brez katere si življenja sploh nisem znala predstavljati. Vseh teh pozitivnih sprememb ni prineslo zgolj razstrupljanje, temveč celoten prenovljen življenjski slog, ki sem ga pričela gojiti, ko je v moje življenje vstopila ajurveda. Spremembe so očitne, vidne vsakomur. Marsikdo mi pove, da izgledam dobro, da izgledam zdravo in veselo, da izgledam uravnovešena in preprosto srečna, zadovoljna s svojim življenjem. In tako se tudi počutim.

KO PODOBE SPREGOVORIJO (12. dan)

Današnja naloga me je poklicala nazaj v otroštvo. Vedno sem zelo veliko in zelo rada risala. Mislim, da so se moji motivi bolj ali ne ponavljali: rožice, hiške, deklice, občasno tu in tam kakšna žival, sonce. V vrtcu sem risala, ker sem imela tako mir pred drugimi ter da bi se ognila vzgojiteljicam, ki so si želele, da bi bolj sodelovala v dogajanju okoli mene. Doma sem risala za sprostitev, da sem možgane peljala na pašo, da sem živela nek drug svet, svet, ki je bil urejen po moje, v katerem sem se znašla, v katerem sem najdevala samo tisto, kar mi je bilo všeč. So pa bile moje risbe tudi nekakšni zarotitveni obrazci, prošnje višjim silam, izražene želje po ugodni razrešitvi težave. Še posebej se mi je v spomin vtisnil nek dogodek, ob katerem sem imela kakih pet, šest let. Mama mi je kupila novo žogo. Bila je lepe rumene barve z rdečimi vzorci. Zelo sem jo imela rada, kar naprej sem se igrala z njo, jo metala v zrak in lovila. Nekoč mi je ušla na igrišče, kjer so se igrali veliki fantje. Vzeli so mi jo in se začeli igrati z njo. Iz obupa in tesnobe nisem vedela, kaj bi. Stekla sem domov in gledala skozi okno, kako brcajo mojo lepo novo žogo ter se podijo z njo med košema za košarko. Potem sem se odločila za junaško dejanje: šla bom in se borila zanjo. Še prej sem morala mami pustiti sporočilo, da bo, če bo medtem prišla domov, vedela, kje sem. Vzela sem barvice in papir in situacijo, v kateri sem se znašla, prelila v podobe: narisala sem igrišče, velike fante (v moji razrvani domišljiji so postali naravnost orjaški), žogo v zraku. Nekako sem si zamislila, da bo mama, če ji risbo pustim na mizi, v trenutku razbrala, kaj se je zgodilo in zakaj me ni doma. V risbo sem zlila mojo stisko, moj otroški obup, vso tragiko dogodka, kakršno sem v tistem trenutku občutila. Risala sem v zanosu, panika je popuščala, bili smo le jaz in papir in barvice, izgubila sem občutek za čas, groza, ki me je neusmiljeno prežemala, je počasi bledela. Tedaj je na vratih pozvonilo. Bila je soseda, v rokah je držala mojo žogo. Fantje so se je naveličali in jo pustili ob robu igrišča. Počutila sem se, kot da sem jo pričarala s svojo sliko, s svojo iskreno željo, s tem, ko sem na plano spustila svojo otroško stisko.

Danes pa sem risala nekaj povsem drugega: narisati sem morala, kje se vidim čez naslednjih pet let. Naloga je težka. Življenje mi je že neštetokrat pokazalo, da se ne ozira na človeška pričakovanja in želje, temveč ubira čisto svoje poti, ki so nemara edino prave, pa nas v trenutku, ko se pred njimi znajdemo, kljub vsemu nemalokrat počutimo izgubljene, opeharjene, nezadostne. Kljub temu sem vzela papir in barvice in skušala ponovno postati otrok. Ponovno sem skušala v risbo zajeti svojo sedanjost, preteklost in upe na prihodnost. Ponovno sem ponavljala zarotitvene obrazce iz časov, ko sem imela še šest let in sem želela z risanjem v bivanje priklicati stvari, po katerih sem hrepenela. Ponovno sem bila majhna deklica in trepetala za svojo lepo novo žogo. Ponovno sem upala, mešala barve, čarala z oblikami, risala svoje sanje in želje.

Danes sem nekoliko težje vstala, a najkasneje do Pozdrava Soncu se vselej predramim in sem pripravljena na dan in njegove izzive. Čez dan še vedno s težavo ostajam budna, a uspeva mi in ni mi žal. Dan se mi tako podaljša za nekaj ur, ki jih lahko izkoristim drugače kot z drnjohanjem 😊. Kitchari dieta je zdaj za menoj in čeprav mi je kitchari zares všeč, sem zadovoljna, da je ponovno na jedilniku tudi druga hrana – mogoče predvsem zato, ker imam tako občutek, da sem stopila v novo fazo svojega očiščevalnega procesa. Čutim, da napredujem, da sem lažja, bolj umirjena, bolj zazrta sama vase, obenem pa čuječa in ljubeča do drugih. V meni se vse pripravlja na velik izbruh hvaležnosti, ki me bo najbrž zalila zadnji dan programa.

SMEH JE POL ZDRAVJA (13. dan)

Danes sem poglobljeno razmišljala o situacijah, v katerih sem se veliko smejala, smejala do te mere, da me je bolel trebuh, da sem mislila, da mi bodo popustila rebra, da sem se zvijala in ukrivljala in cepetala, da so mi po licih stekle solze, čisto drugačne od tistih, ki pritečejo, kadar jokamo od žalosti. V spomin sem priklicevala situacije in ljudi, v družbi katerih so mi bili ti trenutki čiste blaženosti podarjeni. Čutila sem hvaležnost do njih, do njihovega smisla za humor. Danes bom z veseljem skušala koga spraviti v smeh, mu pričarati nekaj trenutkov čiste sproščenosti, kot bi počil balon. Sodobno življenje je zelo resno, hitro, neusmiljeno, včasih celo okrutno. Drug drugemu vse bolj postajamo volkovi, zbiramo se okoli najšibkejšega in ga nato potolčemo na tla. Če pa se zasmeješ, je to nekaj povsem drugega… Če v vsem, kar se godi, lahko najdeš jedrce humorja, je življenje veliko lažje in sočnejše.

Psihologi pravijo, da je humor najbolj odrasla reakcija na nek stres. V stresni situaciji je res težko prodreti s kakšno humorno opazko, ko smo napeti, težko vidimo smešno plat našega položaja, to zahteva zavesten trud in, vsaj po mojem, veliko vaje. Veliko prakse. Če bom današnji dan nekomu vsaj malo posvetlila s smehom, bo moj cilj dosežen in dan lepši.

Po kosilu sem med nidra meditacijo ponovno »ušla« v drug svet: um sem se trudila in trudila pripeljati do svojega telesa, pa mi je neprestano polzel med rokami, želel se je osvoboditi, odleteti daleč stran… Ta občutek je božanski, a po svoje kar grozljiv. Zelo pogosto me posrka vase tudi ko delam dihalne vaje, predvsem kadar zadržim dih. Občutek imam, da se bom skoraj onesvestila, po glavi me začne mravljinčiti, stres se takrat resnično razblini, poletim nekam drugam, celo navodilom vodene vadbe težko sledim. To so sveti trenutki blaženosti, ki jih je potrebno vzdrževati in gojiti z redno, disciplinirano prakso. Z zavestjo se pripravljam na jutrišnji dan, ki bo zame posebej slavnosten. Štirinajsti dan detoksikacije. Kar nekoliko sem ganjena, ko pomislim na pot, ki sem jo prehodila, kar žal mi je, da se vse že zaključuje, kot športnik sem, ki se pripravlja na zaključno slovesnost ob koncu olimpijskih iger. Ni bilo vselej lahko, a zmogla sem, zmogla tudi zato, ker sem imela podporo svojih najdražjih. Jutri bomo to pot svečano zaprli, podrli bomo olimpijsko vasico, razstavili šotore, številni prostovoljci se bodo izčrpani in ganjeni vrnili na svoje domove. Imeli bodo kaj povedati!

NA CILJU (14. dan)

V srednjem veku je bilo romanje za marsikoga edina priložnost, da je pokukal izza meja domače vasi ali mesta, edina priložnost, da je srečal tujca in slišal govoriti tuj jezik. Romarske poti so bile dolge, utrudljive, tudi nevarne. Skrivale so številne pasti, človeka so soočale z nepreštevnimi napori. In vendar so se ljudje znova in znova podajali na pot. Ustavile jih niso grožnje tistih, ki so dvomljivo ostajali doma, ustavile jih niso napovedi, ki so svarile pred cestnimi razbojniki, poškodbami, lakoto in utrujenostjo. Ustavilo jih ni domotožje. Šli so, ker so v sebi slišali nekakšen klic, koprnenje po tujem, po drugačnem, po bolj osmišljenem življenju, po nečem svežem, kar bodo za vedno zaprli v srce, da bo še dolgo poživljajo njihovo vero. Dovolj jim je bilo vedno istega župnika, ki je za vedno istim okrušenim oltarjem žebral vedno isto suhoparno molitev. Želeli so si resnične preizkušnje, ki bi jih utrdila v veri (no, resnici na ljubo so bili tudi taki, ki so upali zgolj na dober žur, na obilo zanimivih posvetnih pustolovščin in ljubimkanja po poti 😉). Šli so v tujo deželo, da bi v njej njihov duh našel svoj novi dom, dom, v katerem bi bival svoboden in umirjen, srečen v blagosti danega trenutka, blažen v neimenovanem miru, ki bi preveval njegovo celotno telo, da bi čutil, kako drhti od srečanja z božanskim. Tudi jaz sem, tako kot srednjeveški romar, stopila na to pot, da bi se prenovila, da bi našla novo telesno in duhovno ravnovesje, da bi zaživela v poživljajoči sili razpirajoče se pomladi. Na pot sem se odpravila polna upanja in vere, polna želje po novih močeh, po tem, da bi čutila, kako se tudi v meni kot v drevesu pretakajo sveži življenjski sokovi. Na pot se res nisem podala, ker bi slutila dobro zabavo, a sem prijetno vzdušje vseeno našla. Na pot se nisem podala, ker bi iskala panaceo, čudežno zel, ki bo v hipu, v enem zamahu rešila vse moje težave, pa sem vendar našla pot do krepčila, ki me bo (tako vsaj mislim) spremljalo še dolgo, ki me bo napolnjevalo s svojim žitjem, ki mi bo darovalo moči, da vsak dan preživim osmišljeno, polno in radostno. Tej poti sem se darovala za štirinajst dni: ponudila sem ji telo, ponudila sem ji duha. Zdaj, ko sem na koncu, se čudim, kako hitro je vse skupaj minilo, kako bliskovito je stekel čas, kako se mi zdi, da sem ravnokar začela.

Zahvalila bi se rada vsem, ki so me na tej poti spremljali, me podpirali. Najprej možu, ki je skrbel za najin jedilnik, se mi vsak dan pridružil v meditaciji, zjutraj vstajal skupaj z mano, da mi je pripravil zajtrk in moj projekt na sploh sprejel z veliko naklonjenostjo. Zahvaljujem se tudi staršem in prijateljem, ki so spremljali moj detox, navijali zame, me vzpodbujali. Posebej pa se moram zahvaliti tudi timu Swasthya, ki je pripravil skrbno izdelan, dognan načrt, ki zahteva nekaj samodiscipline, a je dostopen vsakomur, ki zanj pokaže dovoljšno motivacijo. Na koncu moram izraziti svojo hvaležnost Neimenljivemu, veliki kozmični sili, ki dovoljuje, da bivam v vedrini, ki mi daruje vse, kar imam, ki bdi nad menoj in v katere neskončno modrost verjamem. Teh štirinajst dni sem vsak dan doživela vsaj en trenutek, eno milisekundico blaženosti – to je več, kot si kdo zasluži. Konec se bliža, zastor bo padel. A v teh štirinajstih dneh sem se veliko naučila o tem, kaj mi ustreza in kaj ne, katere prakse mi bodo v vsakdanjem življenju še naprej dobro služile, kako vzpostaviti rutino, ki bo nežno in lahkotno podpirala moj življenjski ritem in stil. Mojega romanja še ni konec, čeprav sem na cilju. Še vedno se vsak dan srečam sama s sabo, še vedno se moram vsako jutro pogledati v ogledalo in se vprašati, kaj je moj smisel, kaj storim, da bi bil ta svet vsaj za kanček boljši in lepši in prijaznejši, vsak dan znova moram osmisliti svoje življenje. Zato moje romarske poti nikakor ni konec. Sem pa opremljena, da laže premagujem ovire, ki jih na njej srečujem: imam polno malho dobrih nasvetov, imam mošnjo novih znanj, imam popotno palico, s katero laže stopam po zaprašeni poti življenja. In imam veliko, veliko ljubezni, ljubezni, za katero je Dante rekel, da giblje Sonce in druge zvezde.

ŠE VEDNO JE ČAS, DA TUDI VI SPREJEMTE IZZIV IN OPRAVITE DOMAČI AJURVEDSKI DETOX:

Preverite 7-dnevni program.

Preverite 14-dnevni program.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja